V četrtem stoletju, ko je Cerkev že zadihala polno svobodo in se začela nevarno nagibati k lagodnosti, se je velikodušni mladenič Anton iz Egipta korenito odzval Božji besedi in se napotil v puščavo. V njej je po mnogih duhovnih bojih €žspoznal samega sebe€œ, zaživel tisto evangeljsko €ženo potrebno€œ, ki osvobaja prostorje srca. Tako je postal podoben Kristusu, da mu je neki učenec na vprašanje, kako to, da že toliko let prihaja k njemu in ga ničesar ne vpraša, odgovoril: €žZadostuje mi, da te samo vidim, oče.€œ Bil je €žločen od vseh/vsega in zedinjen z vsemi/vsem€œ ter €žza Bogom je imel vse ljudi za Boga€œ, kakor je Evagrij Pontski označil puščavnika.

Čeprav je Anton želel ostati v puščavi skrit, ga je kmalu poznal ves tedanji svet. Prebudil, razgibal in osvežil je tedanjo Cerkev, postal oče meništva in navdih za vse bogoiskatelje poznejših rodov. V korenitem odzivu na Božji klic so mu sledili Benedikt, Frančišek Asiški, Klara, Ignacij Lojolski, Angela Merici, Janez Bosko, da omenimo le nekatere, ki so v svojem času Antonovi izkušnji dodali svoj osebni pečat in karizmo.

Njihovo dediščino danes, v drugačnem času in okoliščinah, živimo redovniki in redovnice na Slovenskem. Združuje nas KORUS (Konferenca redovnih ustanov Slovenije), krovna organizacija, ki izraža in utrjuje občestvo med različnimi ustanovami.

KORUS pomeni zbor (lat. chorus) in kot vsak zbor skrbimo za primerno vsestransko uglašenost: skrbimo za dober razvoj mlajših članov, ki vstopajo v redovno življenje, in za nenehne vaje že formiranih članov; usposabljamo soliste, to je odgovorne v redovnih skupnostih; ne prenehamo se učiti od starejših, izkušenih, zrelih članov zbora. Seveda ne pozabljamo na podmladek, na iskanje in sprejemanje velikodušnih mladeničev in mladenk, ki jih privlači Antonova avantura.

Naša €žglasba€œ potrebuje nenehna snovanja, v ustvarjalni zvestobi €žskladateljem€œ, zgoraj omenjenim svetnikom. Tudi pred očmi svetovnega avditorija €“ interneta!

p. Janez Poljanšek podpredsednik KORUS-a