Vodstvo: Priorat križniškega reda Šišenska 30 1000 Ljubljana Telefon: (01) 507 65 89

Križniški red ima svoj izvor v Jeruzalemu v Sveti deželi. Leta 1190 so meščani Bremena in Lubecka pred mestom Akon ustanovili poljsko bolnišnico v čast Materi Božji, da bi pomagali bolnim romarjem in ranjenim križarjem. Iz bolniške bratovščine je nastal viteški red, ki ga je 19. februarja 1199 potrdil papež Inocenc III.

Skozi stoletja so imeli vitezi, duhovniki, bratje in setre skupno nalogo, da po Božji volji z nesebično ljubeznijo služijo vsem pomoči potrebnim.

Zaradi svojega poslanstva v službi sočloveku je red skozi stoletja prejel mnogo materialnih darov, s katerimi je gradil prve bolnišnice, šole, domove za starejše in mladino v Sredozemlju in po vsej Evropi in s tem širil tudi katoliško vero.

Raznovrstna dejavnost, predvsem še propad viteštva, je zahtevala korenito duhovno prenovo reda. Ta se je zgodila sredi 19. stoletja, ko je naš svetniški duhovnik p. Peter Rigler v Lani na Tirolskem ponovno oživel sestrsko ustanovo in poskrbel za ustanovitev samostanov za redovne duhovnike in brate. Tudi na Slovenskem je nastalo mnogo dobrodelnih ustanov v Ljubljani, Beli krajini in na Štajrskem.

BRATJE KRIŽNIŠKEGA REDA

Bratje križiškega reda so duhovniki s slovesnimi zaobljubami in bratje laiki s preprostimi zaobljubami. Njihova dejavnost je pastoralno delo na redovnih župnijah, pri čemer redovna pravila poudarjajo posebno skrb za bolnike, odraščajočo mladino in duhovno vodstvo redovnih sester. Na poseben način častijo Marijo s plaščem kot zavetnico bolnikov in ubogih. Kristusov križ jim pomeni upanje in moč v življenju, tolažbo in zaupanje v umiranju, čast in slavo za vso večnost. Samostan Križanke v Ljubljani je njihov dom in velika dragocenost. Žal država še vedno zavlačuje vrnitev in onemogoča normalni razvoj dejavnosti reda.

Uraden naslov reda je: Bratje nemške hiše sv. Marije v Jeruzalemu. V Sloveniji se red imenuje Križniški red, na Češkem pa Bratri domu Panny Marije v Jeruzaleme.

V času tretje križarske vojne je kaplan Konrad s pomočjo trgovcev iz LĂźbecka in Bremna ustanovil bratovščino za strežbo bolnikov in ranjencev v bolnici pri Akkonu. Leta 1198 je papež Inocenc III. to bratovščino povzdignil v viteški red po zgledu Ivanovcev in Templarjev.

Ko so Saraceni zavzeli Palestino, so se redovniki zatekli najprej na Ciper, potem v Benetke in po nekaj letih obotavljanja so šli v Prusijo pokristjanjevat tamkajšnje Pruse in Litvance. Ustanovili so lastno državo, pozidali velika in utrjena mesta s šolami, bolnicami in zavetišči.

V času reformacije se je del reda pridružil Lutru; vitezi, zvesti katoliški veri pa so odšli v Nemčijo, na novo organizirali red in redovno življenje. Tu pa jih je ukinil in zaplenil vse premoženje Napoleon.

Red je preživel le v Avstriji, kjer so ga vzeli v zaščito Habsburžani in eden nadvojvod je postal veliki mojster. Tu so vitezi redovniki ustanavljali šole, bolnice in zavetišča s pomočjo redovnih sester, ki so v času reformacije izumrla, znova pa jih je poživil veliki mojster nadvojvoda Maksimilijan s pomočjo teološkega profesorja Petre Pavla Riglerja. Ustanovila sta tudi duhovniške konvente, kjer so se vzgajali bodoči redovni duhovniki, ki jih je red potreboval za dušno pastirstvo na župnijah, ki so bile redu inkorporirane. krizanke

Po zmedah prve svetovne vojne so redovniki-vitezi uvideli, da kot laični red nimajo bodočnosti. Sv. stolica je poslala vizitatorja-kapucina p. Hilarina Felderja, ki je za red napisal nova pravila in red je prenehal biti laiški, postal je kleriški, duhovniki so prevzeli vodstvo reda in vitezi-laiki so počasi izumrli.

Druga svetovna vojna je pomenila za red pravo katastrofo. Najprej je nacizem odpravil avstrijske province, po končani vojni so Čehi ukinili češko provinco, ki je bila največja in najmočnejša, bratje in sestre so morali oditi, premoženje je bilo vse zaplenjeno. Redovniki in sestre so največ odšli v Nemčijo in tam ustanovili novo provinco. Avstrijsko so po končani vojni obnovili.

Sedaj so člani reda duhovniki, bratje laiki in familiarji in sestre. Predstojnik reda se imenuje veliki mojster (Supremus Magister). Red je razdeljen na province, predstojnik province je prior. Sedaj ima red štiri province: Avstrija, Italija, Slovenija, Nemčija in provinco na Češkem in Slovaškem, ki je v nastajanju.

RED V SLOVENIJI

V Sloveniji so prvi vitezi prišli že okrog leta 1200 k Veliki Nedelji. V Ljubljano okrog 1230, v Belo Krajino 1268. Tu so skrbeli za obrambo dežele, za bolnike in reveže, ustanavljali so bolnice, šole in zavetišča in na redovnih župnijah skrbeli za dušno pastirstvo. Podeljena jim je bila na obmejnih področjih Bele Krajine in vzhodne Štajerske in tu se je ustanovila meja med Slovenijo in Hrvaško kot je še danes.

Slovenska provinca se je osamosvojila leta 1917. V skladu s svojo redovno karizmo so vodili bolnico v Ormožu, Dom za onemogle v Muretincih pri Ptuju in v Metliki, Dom za vajence v Ljubljani in dijaški konvikt v Križankah, skrbeli pa so tudi za dušno pastirstvo v devetih župnijah v Sloveniji.

Vojna je prinesla hude posledice za red. Najprej so Nemci pregnali vse redovnike iz Štajerske in zaplenili vse premoženje. Med vojno so štirje patri umrli mučeniške smrti, po končani vojni je v zaporih umrl prior p. Valerijan Učak, neznano kje pa dva klerika in dva brata laika, red je izgubil polovico članov in vse premoženje, ostala so samo župnišča in nekaj zemlje.

Od tega udarca se red še ni opomogel. Leta 1995 je bilo redu vrnjeno nekaj gozdov, toda nobena hiša in tudi cerkev in konvent sta še vedno v tuji lasti.