Kadarkoli sedem v posvečen prostor, želim, da me ta umiri in da se tam lahko zaupam tišini presežnega. K temu me poleg navzočnosti Najsvetejšega nagovarjata svetloba in oprema prostora. To je bil tudi moj namen ob slikanju podob v kapeli Psihiatrične klinike Ljubljana.

V sredini oltarne stene je korpus, ki že s svojo posebno obliko T ponazarja podobo križanega Jezusa. Ta podoba v nas prebudi razmislek o tem, da je bil Jezus človeku najbližje takrat, ko se mu je približal v trpljenju. V svoji ljubezni do ljudi je šel do konca. In tudi na križu je bil usmiljen. Iz njegove prebodene strani teče studenec usmiljenja. V Kristusovem trpljenju lahko vsak verujoči najde smisel svojega trpljenja. Rdeče barve, ki prevladujejo na tem korpusu, simbolizirajo Gospodovo trpljenje, njegovo zapuščenost in človeško izčrpanost, ki pa s poudarki zlata kaže, kako dragocena je njegova daritev. A kljub temu Kristusova podoba na križu ni nečloveško spačena v bolečini, ampak dostojanstvena in umirjena.

Na levi strani je upodobljen sveti Jožef, zavetnik in varuh družine. Jožef je podoba dobrega človeškega očeta, ki bedi nad največjim zakladom, svojo družico in otrokom. Že z njegovega obraza sije spokojnost in mir, ki naj napolnita ta prostor v kraju preizkušnje, kar bolnišnica gotovo je.

Nasproti svetemu Jožefu je upodobljena Marija z Jezusom, ki na simboličen način zaključuje podobo Svete Družine. Ker je v tej kapeli že stal Marijin kip, se nam je zdelo najbolj naravno, da njeno navzočnost ohranimo. Marija je priprošnjica, tista, h kateri vedno lahko poromamo in ji izročimo svoje skrbi, težo vsakdanjika, bolezen. Ona najbolj razume človeško stisko, saj je njeno srce "presunil meč" bolečine.

Na desni strani kapele sta ob strani upodobljena še dva svetnika, ki sta tako ali drugače povezana z zdravjem. Najprej je tu podoba evangelista Luka, ki je bil po izročilu zdravnik. V svojem evangeliju se veliko ukvarja z opisovanjem čudežev ozdravitve, ki jih je Jezus opravljal. Sveti Luka ima podobo moškega z Vzhoda, kar lahko simbolizira, da pred boleznijo ni nihče varen. Po drugi strani pa je naš bližnji, ki nas zdravi, lahko Samarijan, slabo cenjen in v družbi odrinjen, vendar v srcu plemenit.

Poleg njega pa je upodobljena mati Terezija. Ta, po podobi mala, redovnica je bila v dejanju velikanka. V vsakem človeku, še tako zavrženem in ubogem, je hotela videti Jezusa. Zato je v Indiji ustanovila redovno skupnost, ki se posveča najbolj ubogim in se je v nekaj letih razširila po vsem svetu. Redovnice s smetišč pobirajo najbolj zavržene, umirajoče in jim v ljubezni strežejo. Njena podoba pa ima še en pomen. Opominja nas, da take svetle podobe človekoljubja in dobrote živijo tudi danes in tukaj.

Na levi strani kapele pa so poslikana tri okna, ki prostor bolniške kapele oblivajo z barvami svetlobe. Na njih so upodobljeni evharistični simboli kruha in vina, žita in grozdja. Opominjajo nas, da se v tem prostoru lomi kruh najsvetejše daritve. In prav to loči prostor kapele od kakega drugega prostora. Ne gre več zgolj za dejanje v času, ampak prerašča v večnost.

Jože Bartolj